Včasih ni največji izziv v partnerskem odnosu sam partner – temveč njegova družina. Mnoge ženske (in tudi moški) se znajdemo v situaciji, kjer se tasta in tašča čutita poklicana, da komentirata, svetujeta, nadzorujeta – in na koncu pogosto tudi odločata o stvareh, ki bi morale ostati v intimnem krogu para. Gre za mešanico “dobronamernih nasvetov”, prikrite kritike in odkritega vmešavanja – v vzgojo otrok, v porabo denarja, v razporeditev hiše, v poklicno pot ali celo v način priprave kosila.
Toda za duhovno prebujeno žensko ali moškega je jasno: to ni ljubezen, to je nadzor. In nadzor je energija strahu, ne zaupanja. In tam, kjer vlada strah, duša začne izgubljati svojo svobodo.
Ko starši partnerja ne znajo spustiti nadzora, pogosto ravnajo iz nerazrešenih čustev – lastnih ran, pričakovanj, nezavedne potrebe, da »držijo vse skupaj«. Njihova vloga bi se morala z odraslostjo otrok spremeniti – iz vodnikov v opazovalce in podporo. Toda mnogi tega ne zmorejo. In če se jim nihče ne upre, začnejo voditi tudi življenje odraslega para.
V praksi to izgleda tako:
- Partner(ka) brez soglasja druge polovice posvetuje z mamo ali očetom o pomembnih odločitvah.
- Tasta komentira, kako bi “moški moral bolje poskrbeti za hišo”.
- Tašča namiguje, da mama otrokom daje preveč sladkarij, premalo ljubezni ali preveč svobode.
- Družinske finance postanejo skupna skrb razširjene družine – namesto svobodne izbire dveh odraslih.
Za duhovno rast para je to izjemno nevarno. Zakaj?
Ker ljubezen potrebuje prostor, da diha.
Kjer so prisotni zunanji pritiski, tam se počasi začne dušiti tisto sveto med dvema: zaupanje, varnost, sočutje. Ko en partner ne zna postaviti meje svojim staršem, drugi partner izgublja glas, moč in na koncu – sebe.
Ker vsak odnos ima svojo avro.
Duhovni prostor para je svet. Vanj ne sme nihče brez povabila. Ko se vmešavajo drugi, energijsko govorimo o “razpokani avri odnosa”, skozi katero vdirajo zunanja mnenja, pritiski, pričakovanja – kar povzroča konflikte, odtujenost in notranjo nemoč.
Ker brez meja ni notranjega miru.
Meja ni zid. Je nežna, a jasna črta, ki pove: to sem jaz, to si ti. In kjer so zdrave meje, tam je tudi prostor za spoštovanje. Ko rečemo “ne”, ne ranimo drugih – temveč zdravimo sebe.
Kako postaviti duhovno močne meje (z ljubeznijo, ne z jezo):
- Osvesti svojo resnico.
Vprašaj se: Kaj čutim, ko se vmešajo? Kje izgubljam moč? Kje se pretvarjam, da mi je vseeno, pa mi ni? Ozaveščena čustva so začetek spremembe. - Govori jasno in mirno.
Ni potrebe po drami. Duhovno močna oseba ne kriči – govori z notranjo avtoriteto. “Cenim tvoj nasvet, a midva odločava o tem.” To je dovolj. - Ne išči odobravanja.
Če postavljaš meje, da bi te imeli radi, boš vedno razočarana. Postavi jih, ker si vredna miru – ne zato, da nekoga prepričaš. - Odpusti – a ne pozabi lekcije.
Duhovno pomeni odpustiti – tudi tistim, ki nas ne razumejo. A to ne pomeni, da dovolimo ponavljanje starega vzorca. Ljubeče odpuščanje pomeni: Razumem tvoje strahove, a ne bom jih več nosila namesto tebe.
Ko tasta in tašča prestopita mejo, ne gre le za družinski nesporazum. Gre za duhovno lekcijo. Lekcijo o tem, kje so moje meje, kje je moj glas, kaj dovoljujem in česa ne več.
Vsaka ženska, vsak moški ima pravico do notranjega miru, do svojega prostora, do svobode odločanja – brez občutka krivde. Vtikanje drugih nas ne more raniti, če mi ne odpremo vrat. Duhovno odraslost pomeni: ljubim te – a ne bom več živela po tvojih pravilih.
