Najstarejši znani dokaz, ki se nanaša na nebesno aurorski dogodek iz odlomka znanega Besedila o bambusovih letopisih, ki datira v 10. stoletje pr. n. št., je bil raziskan s strani znanstvenikov iz univerze Nagoya na Japonskem. Bambusovi letopisi so kronika starodavne Kitajske od legendarnih časov (približno 2400 pr. n. št.) pa vse do njihovega sestavljanja okoli leta 299 pr. n. št. Ugotovitve nove kitajske študije nebesne aurore so bile objavljene v reviji Advances in Space Research.
Kitajski nebesni pojav Aurora pred tremi tisočletji
Zgodovinski poročili o aurorah razširjata naše znanje o sončnih erupcijah in dolgoročni sončni variabilnosti v tisočletnem časovnem obdobju, onkraj kronološkega pokritja opazovanj, v desetletnem do stoletnem časovnem obdobju, je dejal vodilni avtor raziskave in raziskovalec na Univerzi Nagoya Hisashi Hayakawa ter sopisec dr. Marinus Anthony van der Sluijs iz Muzeja za arheologijo in antropologijo na Univerzi v Pennsylvaniji.
Ta 3.000 let stara dogodka ima tako zgodovinsko kot znanstveno vrednost. Začnimo s tem, da lokacija izvora nakazuje na izjemno močan geomagnetni vihar. Avtorji so preiskali znanost tega pojava, pojasnili so, da sončni neuroni, ki interagirajo z atmosfero, proizvajajo prepoznavne radioaktivne izotope. Nebesni severni sij, kot so ga zaznamovali znameniti Severni sij, so črtaste rdečkasto ali zelene svetlobe na nebu, še posebej blizu enega od polov. Nastanejo z interakcijo nabitih delcev iz sonca z atomi v zgornji atmosferi, poroča The Independent.
Posebej zanimivo je, da so bile te distintivne radioaktivne izotope visoke koncentracije najdene v starodavnem kitajskem geološkem sedimentu. To kaže na sončno aktivnost, podobno Maunderjevemu minimumu iz 17. stoletja ali podaljšanemu minimumu sončnih peg, ki je bil obdobje med leti 1645 in 1715, ko so sončne pege postale izjemno redke. Naključno se je to ujemalo z obdobjem Malih ledenih dob, dolgotrajnega obdobja nižjih evropskih temperatur (znanstveniki so pogosto poskušali najti povezavo med zmanjšano sončno aktivnostjo in njenim vplivom na temperaturo ter klimatskim hlajenjem, vendar ta teorija še ni popolnoma sprejeta).
Starodavno kitajsko opazovanje nebesne zore je bilo najdeno v Bambusovih annalih, prikazanih tukaj, in nato potrjeno z uporabo visokotehnološke analize sedimentov. (ResearchGate)
Najstarejši zabeležen nebesni dogodek: Kitajska
V primeru dogodka v Kitajski v 10. stoletju pr. n. št. je med letoma 810 in 720 pr. n. št. prišlo do umirjenosti na Soncu, ki se včasih imenuje Veliki minimum, poroča IFL Science. Slike auror začnejo kmalu pojavljati v asirska in babilonska besedila, v Bibliji pa so tudi nejasne sklice na ta dogodek. Če je sedanje raziskovanje natančno, bi asirska zapiska o dogodku auror, ki je bila doslej najstarejša takšna zabeležena zapiska, bila za kar 300 let pred!
Najdba prihaja le dve leti po odkritju prejšnjega nosilca te oznake – več zapiskov o kandidatnih aurorah, ki so bili vpisani na klinaste tablice s strani asirskih astronomov v času med letoma 679 in 655 pr.n.št., so zapisali avtorji. Nekateri znanstveniki so tudi povezali vizijo Ezekiela, ki se sedaj datira v leto 594 ali 593 pr.n.št., z vidnostjo auror na Bližnjem vzhodu, vendar pa je treba biti previden glede njenega zanesljivost.
Račun, ki izvira iz leta 977 ali 957 pr. n. št. iz Bamboo Annals, je bil prej že raziskan zaradi možnosti astronomskega pomena, vendar je bila osnovna interpretacija, da gre za sklic na komet in ne na polarni sij. Poleg tega sta datum in lokacija vedno izzivala prejšnje raziskovalce, zlasti ker obstajata dve različici Bamboo Annals, ki se nanašata na ta dogodek kot megleno zvezdo ali petbarvno luč na severnem nebu. Kot poroča South China Morning Post, znanstveniki pa sumijo, da gre za Haojing, ki se nahaja v današnji provinci Shanxi v osrednji Kitajski.
V 10. stoletju pr. n. št. je bil severni magnetni pol zemlje nagnjen proti evroazijski strani, 15 stopinj bližje srednji Kitajski kot danes. Nebesni aurori, ki se pojavijo v srednjem pasu zemlje, lahko pri dovolj močni svetlobi ustvarijo vrtinec barv. Študija ocenjuje, da bi bil obdobje auroralne ovalne oblike na magnetni zemljepisni širini 40° ali manj, ko so dogodek opazovali na Kitajskem v antiki.
Ta revizionistični najdbi je pomemben tudi za znanstvenike na področju podnebnih sprememb in kozmičnih raziskav, saj modelira vzorce dolgoročne in kratkoročne sončne aktivnosti, prostorsko variabilnost ter spremembe v magnetizmu kompasa polov.
Najstarejši zapisi o severnem siju oz. aurori, segajo v 10. stoletje pr.n.št. in so starejši od asirske-babilonske beležke o tem pojavu za 300 let. Na sliki je prikazan dogodek aurora borealis na Norveškem. Izvor: Svein-Magne Tunli / CC BY-SA 4.0
Na tej povezavi si lahko ogledate neverjetno fotografijo neba, polnega svetlobe aprilskega aurora borealis. Aurora borealis je naraven pojav, ki se pojavi na severni polobli, ko se kozmični delci interagirajo z Zemljino magnetosfero. Čeprav izgleda kot magija, gre za naravni spektakel, ki ga lahko občudujemo le v določenih delih leta.
V starodavnem kitajskem besedilu so odkrili najstarejši zabeležen dogodek nebesnih auror! Ta zapis iz leta 687 pred našim štetjem potrjuje, da so ljudje že takrat opazovali bleščeče barve na nebu. Raziskovalci menijo, da je ta dogodek posledica koronalnih izbruhov Sonca, ki zračne delce usmerijo proti Zemlji in povzročijo spektakularne svetlobne pojave na nebu. Zanimivo je, da so nebesne aure opazili tudi kitajski astrologi, ki so verjeli, da prinašajo srečo in bogastvo. Čeprav se pojavijo redko, so aurora borealis in aurora australis še danes čudovit naravni pojav, ki navdušuje obiskovalce po vsem svetu.
Arheologi so odkrili, da so ljudje v pradavnini cenili spektakularen pojav severnih sijev. Znanstveniki so v bližini Stonehengea odkrili značilne kraške formacije, ki so bile namenjene spremljanju neba. Te oblike so verjetno uporabljali za spremljanje pozicij zvezd in planetov ter tudi za opazovanje severnih sijev. Znanstveniki so prepričani, da so pradavni ljudje to naravno odrsje uporabljali kot del obredov in običajev ter tako povezovali z nebesnimi pojavmi. Ta odkritja nam lahko pomagajo bolje razumeti verske in kulturne skupnosti naših prednikov.
Vir:(URL)
