Skrivnostna družba je pred približno 2.400 leti namerno požgala svoje stavbe, jih napolnila z zemljo in predmeti ter nato izginila iz arheoloških zapisov. Zdaj je iz ene od teh nenavadno ohranjenih stavb prišel nov dokaz o svetu, ki je obstajal na območju današnje Španije – izjemen bronasti obredni voziček, okrašen z mitološkimi bitji.
Arheologi so predmet odkrili na najdišču Casas del Turuñuelo v bližini kraja Guareña v španski pokrajini Badajoz, nedaleč od meje s Portugalsko. Gre za območje ob srednjem toku reke Guadiana, kjer je pred več kot dvema tisočletjema živela skupnost, tesno povezana s tartesijskim kulturnim svetom.
Njihov konec ostaja ena najbolj nenavadnih zgodb evropske arheologije. Dokazi namreč ne kažejo na običajen sovražni napad. Prebivalci so svoje stavbe očitno uničili načrtno – predmete so razbili, prostore zasuli, stavbe zažgali in jih skrili pod velikanske nasipe zemlje.
Kdo je bila skrivnostna družba, ki je zapustila te stavbe?
Izraz skrivnostna družba v tem primeru ne pomeni tajne organizacije. Nanaša se na starodavne skupnosti iz železne dobe, ki so med 7. in koncem 5. stoletja pred našim štetjem živele v dolini reke Guadiana.
Arheologi jih povezujejo s Tartesom, bogato in kulturno razvito civilizacijo jugozahodnega dela Iberskega polotoka. Tartesijski svet je nastal iz prepletanja lokalnih skupnosti ter vplivov Feničanov, Grkov, Etruščanov in drugih sredozemskih ljudstev.
Prebivalci doline Guadiana so se ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo, obrtjo in trgovanjem. Najdeni predmeti kažejo, da so bili vključeni v trgovske poti, ki so povezovale različne dele Sredozemlja.
Bronasti voziček, kakršnega v Španiji še niso našli
Najnovejše odkritje je približno 60 centimetrov dolg bronasti obredni voziček. Ohranila se je približno polovica predmeta z dvema kolesoma, delom osrednje posode in bogatim okrasjem.
Ne gre za pomanjšano različico bojnega voza ali otroško igračo. Raziskovalci menijo, da so predmet uporabljali med verskimi obredi. Na njegovi zgornji površini so morda sežigali kadilo, miro ali druge dišeče snovi, ki so jih darovali božanstvom.
Podobni obredni predmeti so znani iz etruščanskega sveta na območju današnje Italije, vendar za zdaj ni znanega neposrednega primerka, ki bi bil povsem enak najdbi iz Turuñuela. To je prvi tovrstni bronasti voziček, odkrit na Iberskem polotoku.
Na njem so upodobljena nenavadna mitološka bitja
Na sprednjem delu vozička je obraz z rogovi in iztegnjenim jezikom. Raziskovalci ga povezujejo z Ahelojem, mogočnim rečnim božanstvom iz grške mitologije.
Podoba je nenavadna, saj združuje poteze Aheloja in gorgone – mitološkega bitja, med katera je spadala tudi Meduza. Zaradi takšne kombinacije obstaja možnost, da so prebivalci Turuñuela prevzeli tuje mitološke podobe, nato pa jim dali lasten verski pomen.
Na straneh vozička sta upodobljena grifona, bitji z levjim telesom ter glavo in krili orla. V starodavnih sredozemskih kulturah so grifoni pogosto predstavljali zaščito, moč in varovanje svetih predmetov.
Voziček podpirata tudi dve človeški figuri. Njuna oblačila se razlikujejo od običajnih etruščanskih upodobitev, zato še ni jasno, ali je bil predmet izdelan v Italiji, pripeljan po trgovskih poteh ali narejen lokalno pod tujim vplivom.
Predmet so pred pokopom namerno prelomili
Bronasti voziček ni bil izgubljen po naključju. Najden je bil v plasti, ki je nastala med načrtnim zapiranjem in uničenjem monumentalne stavbe.
Raziskovalci so ugotovili, da je bil predmet namerno prelomljen na dva dela. Na njem ni poškodb, ki bi kazale na dolgotrajno uporabo ali nenadzorovano rušenje. Manjkajoča polovica bi se zato lahko še vedno skrivala v neizkopanem delu najdišča.
Podobno so prebivalci ravnali tudi z drugimi predmeti. Razbili so posode in skulpture, pripravili zadnje obrede ter notranjost stavbe napolnili z zemljo in ostanki predmetov. Nato so stavbo požgali in jo prekrili z velikim nasipom.
Pred požigom so pripravili pojedino in žrtvovali živali
Casas del Turuñuelo je znan tudi po množičnem žrtvovanju živali. V spodnjem dvorišču monumentalne dvonadstropne stavbe so arheologi našli ostanke 52 živali, med katerimi so prevladovali odrasli konji in drugi kopitarji.
Analize so pokazale, da živali niso poginile zaradi bolezni ali naravne nesreče. Nekatere so bile položene v skrbno načrtovane skupine, kar kaže na zapleten obredni postopek.
V zadnji fazi so nekatere živali uporabili tudi za hrano. To podpira domnevo, da je pred dokončnim zaprtjem stavbe potekala velika obredna pojedina. Po njej so prebivalci uničili pomembne predmete, zažgali stavbo in jo zakopali.
Zakaj so požgali lastne stavbe?
Odgovor na to vprašanje še ni znan. Ena od vodilnih razlag pravi, da je šlo za obredno zaprtje stavb. Prebivalci naj bi z nadzorovanim uničenjem simbolično končali življenjsko obdobje kraja, ki je imel verski, politični ali družbeni pomen.
Načrtno razbijanje predmetov, žrtvovanje živali, požig in zasutje prostorov so težko združljivi z nenadnim sovražnim napadom. Na najdiščih prav tako niso odkrili dovolj dokazov o večjem oboroženem spopadu, ki bi pojasnil uničenje vseh stavb.
V širšem območju doline Guadiana je znanih več podobnih najdišč. Stavbe so bile ob približno istem času opuščene, uničene in skrite pod umetnimi nasipi. To kaže, da dogodek ni bil omejen samo na eno družino ali eno naselje.
Je skrivnostna družba res izginila?
Beseda »izginila« ne pomeni, da so vsi prebivalci nenadoma umrli ali brez sledu zapustili svet. Iz arheoloških zapisov je izginil predvsem njihov prepoznaven način življenja – monumentalne stavbe, obredi, umetnost in politična ureditev.
Ljudje so se lahko preselili, se pridružili drugim skupnostim ali postopoma prevzeli drugačne navade. Brez pisnih zapisov, ki bi opisovali njihove zadnje dni, njihove usode ne moremo zanesljivo rekonstruirati.
Med mogočimi razlagami so družbene spremembe, prekinitev trgovskih poti, izguba politične moči, preseljevanje prebivalstva in spremembe podnebja. Raziskovalci preverjajo tudi možnost, da so okoljske razmere oslabile sistem, ki je v dolini Guadiana uspešno deloval skoraj dve stoletji.
Zemlja je ohranila stavbe za več kot dve tisočletji
Odločitev prebivalcev, da stavbe prekrijejo z zemljo, je imela nepričakovano posledico. Debeli nasipi so ostanke zaščitili pred vremenom, poznejšo gradnjo in drugimi poškodbami.
Na najdišču Casas del Turuñuelo sta se tako ohranili dve nadstropji monumentalne stavbe, povezani z velikim kamnitim stopniščem. Takšna ohranjenost je za arhitekturo železne dobe v zahodnem Sredozemlju izjemno redka.
Izkopavanja so se začela leta 2014, vendar je raziskan le manjši del celotnega najdišča. Arheologi zato pričakujejo, da se pod zemljo skrivajo dodatni prostori, predmeti in morda tudi druga polovica bronastega vozička.
Uganka, ki je arheologi še niso rešili
Skrivnostna družba je za seboj pustila dovolj dokazov, da lahko občudujemo njeno bogastvo, obrede in povezave z oddaljenimi sredozemskimi kulturami. Ni pa pustila jasnega odgovora na najpomembnejše vprašanje: zakaj je svoj svet načrtno uničila in ga zakopala pod zemljo?
Bronasti voziček z Ahelojem, grifoni in človeškimi figurami je nov delček te sestavljanke. Dokler arheologi ne raziščejo preostalega dela najdišča, bo konec teh starodavnih skupnosti ostal ena največjih skrivnosti železne dobe na Iberskem polotoku.
Viri: raziskovalni projekt Construyendo Tarteso, Instituto de Arqueología de Mérida – CSIC, strokovna revija PLOS ONE in Live Science. Nekatere razlage o uporabi bronastega vozička ter razlogih za opustitev naselij so še predmet znanstvenih raziskav.
