Prvi dinozaver na Antarktiki – natančneje prvi dinozavrov fosil, ki je bil tam kadarkoli najden – je pripadal titanozavru. Presenetljivo odkritje temelji na enem samem repnem vretencu, ki ga je geolog našel že leta 1985, vendar je skoraj štiri desetletja veljalo za ostanek velikega morskega plazilca.
Nova analiza je pokazala, da je kost pripadala dolgovratemu rastlinojedemu dinozavru iz skupine titanozavrov. Ti so sloveli kot največje kopenske živali v zgodovini Zemlje, toda primerek z Antarktike je bil v primerjavi z največjimi sorodniki presenetljivo majhen.
Odkritje ne spreminja samo zgodovine raziskovanja dinozavrov na najjužnejši celini. Razkriva tudi svet, v katerem Antarktika ni bila prekrita z ledom, temveč z bujnimi gozdovi, skozi katere so hodili veliki rastlinojedi dinozavri.
Prvi dinozaver na Antarktiki je 40 let čakal na identifikacijo
Fosil je leta 1985 na otoku Jamesa Rossa odkril geolog Mike Thomson iz organizacije British Antarctic Survey. Otok leži ob Antarktičnem polotoku, ki se razteza proti južnemu delu Južne Amerike.
Thomsonova odprava ni bila namenjena predvsem iskanju dinozavrov. Raziskovalci so kartirali kamninske plasti in zbirali fosile, s katerimi bi lahko natančneje določili starost geoloških formacij.
Med zbranimi predmeti je bilo tudi nenavadno fosilizirano vretence. Thomson ga je v terenski zvezek zapisal kot vretence velikega plazilca. Ker so ga našli v kamninah, ki so nastale v morskem okolju, so dolgo domnevali, da je kost pripadala prazgodovinskemu morskemu plazilcu.
Fosil so shranili v geološko zbirko British Antarctic Survey v Cambridgeu. Šele ko ga je paleontolog Mark Evans ponovno pregledal, je opazil značilnosti, ki niso ustrezale morskemu plazilcu.
Oblika vretenca je razkrila titanozavra
Evans je posumil, da gre za repno vretence zavropoda – skupine velikih, štirinožnih rastlinojedih dinozavrov z dolgimi vratovi in repi. Podrobnejša primerjava z drugimi fosili je pokazala, da kost pripada naprednejši skupini titanozavrov.
Vretence ima na eni strani vdolbino, na drugi pa zaobljen izrastek. Takšne kosti so se med seboj povezovale podobno kot kroglični sklep. Kombinacija anatomskih značilnosti je raziskovalcem omogočila, da so fosil uvrstili med titanozavre.
Kost je preveč nepopolna, da bi lahko določili natančno vrsto. Po nekaterih značilnostih je podobna južnoameriškemu dinozavru Muyelensaurus pecheni, vendar znanstveniki poudarjajo, da to še ne pomeni, da gre za isto vrsto.
V strokovni raziskavi je zato fosil previdno opredeljen kot nedoločeni predstavnik širše skupine Eutitanosauria.
Bil je majhen – vsaj za titanozavra
Titanozavri so bili med največjimi živalmi, ki so kadarkoli hodile po kopnem. Največji predstavniki so v dolžino presegali 30 metrov in tehtali več deset ton.
Antarktični primerek je bil precej manjši. Na podlagi velikosti vretenca raziskovalci ocenjujejo, da je bil dolg približno šest do sedem metrov.
Za zdaj ni mogoče ugotoviti, ali je bil to mlad titanozaver, ki bi še rasel, ali odrasel predstavnik manjše vrste. Tudi nekateri drugi dinozavri, ki so živeli na otokih ali geografsko omejenih območjih, so bili manjši od svojih celinskih sorodnikov, vendar za antarktični primerek še ni dovolj dokazov za takšen sklep.
Star je približno 82 milijonov let
Vretence izvira iz formacije Santa Marta, ki je nastala v poznem obdobju krede. Starost kamnin so znanstveniki določili na približno 82 milijonov let.
Pri datiranju so pomagali amoniti, izumrli morski glavonožci s spiralastimi hišicami. Ker so se posamezne vrste amonitov skozi geološko zgodovino hitro spreminjale in so bile zelo razširjene, lahko paleontologi z njihovo pomočjo razmeroma natančno določajo starost kamnin.
To je edini znani antarktični dinozavrov fosil iz formacije Santa Marta. Njegovo odkritje je še posebej nenavadno, ker je šlo za kopensko žival, kost pa se je ohranila v morski kamnini.
Kako je kopenski dinozaver končal na morskem dnu?
Raziskovalci domnevajo, da je titanozaver poginil na kopnem ali blizu obale. Njegovo truplo oziroma del okostja je lahko reka odnesla v morje. Ostanki so nato potonili na morsko dno, kjer jih je postopoma prekril sediment.
Skozi milijone let so se usedline spremenile v kamnino, kost pa je fosilizirala. Prav morski sedimenti in spremljajoči fosili so danes omogočili zanesljivo določitev njene starosti.
Takšen način ohranitve pojasnjuje, zakaj se kost kopenskega dinozavra pojavlja med fosili živali, ki so živele v morju.
Antarktika nekoč ni bila ledena puščava
Pred 82 milijoni let je bila Antarktika povsem drugačna od današnje zamrznjene celine. Podnebje je bilo veliko toplejše, pokrajino pa so prekrivali zmerni gozdovi s praprotmi, iglavci in drugimi rastlinami.
Kljub toplejšemu podnebju je celina zaradi svoje lege doživljala velike sezonske spremembe v količini dnevne svetlobe. Poletja so imela izjemno dolge dneve, zimske mesece pa so zaznamovala dolga obdobja mraka in teme.
Dinozavri in druge živali so se morali prilagoditi takšnemu ritmu. Kako so veliki rastlinojedci preživljali temne zime in kako daleč so se selili v iskanju hrane, ostaja odprto vprašanje.
Po antarktičnih gozdovih so hodili različni dinozavri
Čeprav so njihovi fosili redki, znanstveniki vedo, da je bila prazgodovinska Antarktika dom različnih skupin dinozavrov.
Med njimi so bili oklepljeni Antarctopelta, manjši rastlinojedi Morrosaurus, plenilski Imperobator in zgodnje ptice, kot je Vegavis. Na celini so živeli tudi starejši zavropodomorfi in drugi sorodniki dolgovratih dinozavrov.
Na novo identificirano vretence je šele drugi znani telesni fosil pravega zavropoda z Antarktike. Kljub temu je bilo prav to vretence prva dinozavrova kost, ki jo je raziskovalec dejansko našel na celini.
Pomembna razlika med najdbo in prepoznavo
Naslov »prvi dinozaver, odkrit na Antarktiki« se nanaša na čas, ko je bil fosil pobran s tal. Kost iz leta 1985 je bila odkrita pred drugimi znanimi antarktičnimi dinozavrovimi fosili, vendar je takrat niso prepoznali kot dinozavrovo.
Drugi fosili, odkriti v naslednjih letih, so bili kot ostanki dinozavrov prepoznani in znanstveno opisani prej. Šele ponovni pregled stare zbirke je razkril, da ima kost iz leta 1985 zgodovinsko prvenstvo.
Primer zato kaže, kako pomembne so muzejske in raziskovalne zbirke. V njihovih predalih se lahko desetletja skrivajo fosili, katerih pomen postane jasen šele z novim znanjem in primerjalnim gradivom.
Je bila Antarktika pot proti Novi Zelandiji?
Ko je živel ta titanozaver, so bili južni kontinenti drugače razporejeni kot danes. Antarktika je bila še vedno povezana z južnim delom Južne Amerike, v bližini pa je ležala tudi Zelandija – celinska masa, katere del danes predstavlja Nova Zelandija.
Na Antarktiki in v Južni Ameriki so našli dokaze o titanozavrih, nekaj njihovih ostankov pa poznamo tudi z območja Nove Zelandije. V Avstraliji so znani različni zavropodi, vendar za zdaj ni zanesljivih fosilov pravih titanozavrov.
Raziskovalci zato domnevajo, da je območje Antarktičnega polotoka morda predstavljalo selitveno povezavo med Južno Ameriko in Zelandijo. Nova najdba to možnost podpira, vendar je en sam fosil premalo za dokončen odgovor.
Večina antarktičnih fosilov je še vedno pod ledom
Antarktika ima najskromnejši zapis dinozavrov med vsemi celinami. Razlog ni nujno pomanjkanje nekdanjega življenja, temveč dejstvo, da večino površja prekriva debela ledena odeja.
Kamnine, v katerih bi se lahko skrivali fosili, so dostopne predvsem na posameznih obalnih območjih, otokih Antarktičnega polotoka in v Transantarktičnem gorovju. Terensko delo dodatno otežujejo nizke temperature, močan veter in velika oddaljenost.
Pod ledom se zato verjetno skrivajo številni dokazi o nekdanjih gozdovih in živalih, ki jih znanost še ni odkrila.
Majhna kost z velikim pomenom
Prvi dinozaver na Antarktiki je danes znan samo po nepopolnem repnem vretencu. Kljub skromni velikosti fosil potrjuje, da so titanozavri pred približno 82 milijoni let živeli tudi na najjužnejši celini.
Odkritje hkrati opozarja, da znanstveni pomen fosila ni vedno prepoznan takoj. Kost, ki je skoraj 40 let veljala zgolj za ostanek velikega plazilca, je postala pomemben dokaz o širjenju dinozavrov po južnih celinah in o času, ko je bila Antarktika še zelena.
Viri: British Antarctic Survey, Natural History Museum London in raziskava, objavljena v reviji Acta Palaeontologica Polonica. Ker je ohranjen samo del enega vretenca, natančne vrste, starosti osebka in njegove končne velikosti ni mogoče zanesljivo določiti.
