In zakaj to nima nič z vami.
V življenju srečamo ljudi, ki jih resnično začutimo. Čutimo nekaj posebnega, nekaj močnega – in želimo, da bi bilo to čustvo obojestransko. A nato naletimo na zid. Na tišino. Na odmik. Na stavek, ki boli: »Ne vem, kaj čutim.« In v nas se začnejo porajati vprašanja:
Zakaj se ne odpre?
Ali sploh čuti kaj do mene?
Sem naredila kaj narobe?
In prav tukaj se zgodi največja notranja bolečina – ne zato, ker nas nekdo ne ljubi, ampak ker ne znamo več prepoznati, ali smo še varni v tem odnosu… ali že sami.
Čustvena nedostopnost ni hladen zid. Je ranjena vrata.
Ko je človek čustveno zaprt, to ne pomeni, da ničesar ne čuti. Pogosto pomeni ravno nasprotno – čuti preveč. A ne zna, ne zmore ali si ne upa biti ranljiv.
Za zaprtostjo pogosto stojijo tihe zgodbe:
- Odraščanje v okolju, kjer čustva niso bila zaželena.
- Travme iz preteklosti, ki so pustile občutek, da ljubezen vedno boli.
- Pretekli odnosi, kjer so ga/jo izdali ravno takrat, ko se je odprl/a.
- In včasih – notranji strah, da bo vsega spet preveč in da bo ponovno razbit.
Mnogi ljudje niso čustveno nedostopni zato, ker ne bi želeli ljubiti. Morda jih je ravno ljubezen nekoč tako globoko ranila, da so zdaj v srcu zaprli vrata – in obdržali ključ zase.
Intuitivni uvid…
Vsak človek nosi svojo energijo odnosa. Ko zaznamo čustveno zaprto osebo, pogosto čutimo vibracijo potlačene bolečine – kot bi nekdo neprenehoma zadrževal dih, da ne bi spet občutil izgube, sramu, strahu, nemoči.
In ti, ki si ob takšni osebi, to razpoko čutiš.
Tvoj notranji svet, ki hrepeni po bližini, varnosti, nežnosti… se trudi razumeti, zakaj te druga stran pušča v praznini.
A to nima nič s tvojo vrednostjo.
To je najpomembnejše spoznanje.
Njegova (ali njena) zaprtost NI odraz tega, da ti nisi dovolj.
Ne govori o tvoji privlačnosti, tvoji ljubezni, tvoji potrpežljivosti.
Govori le o tem, kako zelo se je ta človek naučil preživeti s tem, da je čustva potisnil stran.
In ti si zdaj tukaj. S polnim srcem.
Morda utrujena, a še vedno z upanjem.
Morda na robu, a še vedno iskrena.
Kaj lahko narediš?
💬 1. Ne prepričuj. Opazuj.
Nekdo, ki se noče odpreti, se ne bo – dokler sam ne začuti, da je čas. Ti nisi odgovorna za njegovo zdravljenje. Lahko si ogledalo. Ne rešiteljica.
🧘♀️ 2. Ne izgubi stika s sabo.
Vprašaj se:
- Kako se ob njem/njej počutim jaz?
- Ali sem slišana, sprejeta, pomirjena?
- Ali se izgubljam v čakanju, da me nekdo začne ceniti?
💫 3. Sprejmi, kar vidiš – ne le tisto, kar si želiš videti.
Intuicija ti velikokrat že pove vse.
A um si želi razlage, dokaze, potrditve.
Včasih si že začutila, da te ne bo nikoli ljubil tako, kot si ti želiš. A srce je upalo. In to je človeško.
Včasih se odpre…
Da, včasih se čustveno zaprt človek vendarle odpre. Ko začuti varnost, prostor brez pritiska. Ko ni več potrebe po igrah, dokazovanju, strahu.
Ampak naj to ne bo tvoj cilj.
Naj bo tvoj cilj, da ostaneš v stiku s sabo.
Da ljubiš sebe toliko, da ne ostajaš tam, kjer moraš vedno znova dokazovati svojo vrednost.
Zaključek
Če si ob čustveno zaprti osebi, ti ni treba čakati, da se odloči zate.
Ti ni treba zmanjkovati sape, da bi dokazala, da si vredna ljubezni.
In predvsem – ni ti treba ostajati tam, kjer se moraš nenehno prepričevati, da si ljubljena.
Ljubezen si zasluži prostor, kjer lahko zadiha.
Če ti ta prostor ni dan, ga ustvarjaš zase – z zrelostjo, nežnostjo in pogumom, ki raste iz resnice.
💫 Če si trenutno v odnosu, kjer čutiš več kot prejemaš – naj te to ne spremeni v zaprto različico sebe. Ostani nežna. Ostani ti. A izberi prostor, kjer te nežnost ne izčrpa, temveč napolni. 💛
